SAMO LJUBEZEN

Moja zgodba je preprosto moja. To ni zgodba, ki bi služila tolažbi. Namen moje zgodbe je, da vam pokaže, da se lahko življenje razplete tudi drugaèe. Nekako ob koncu srednje šole sem v svoji spalnici zaèela slišati glasove, ki so prihajali iz kota omare, kjer sem imela postavljen radio. Slišati je bilo kot zelo oddaljen glas, zato sem ga najprej pripisala radiu. Vse dokler se nisem spomnila, da je ugasnjen. Približala sem se mu, ker sem mislila, da sem ga mogoèe pustila prižganega z nizko glasnostjo, ko ugotovim, da je radio resnièno ugasnjen.

Nekaj èasa sem celo gledala, kaj bi ti zvoki lahko bili, nato sem ga izklopila z elektrike. Glasovi so še vedno govorili. Teh glasov sem se tako ustrašila, da sem zbežala iz sobe k staršem, ki so bili v spodnjem nadstropju. Skupaj smo šli nazaj v mojo sobo, kjer glasov ni bilo veè. Na moje veliko preseneèenje starši tej moji izkušnji niso pripisovali veèjega pomena. Spomnim se, da so mi rekli, da je verjetno posledica stresa.

Zgodba z glasovi se je nato ponavljala daljše obdobje. Ti so se vedno pojavili, ko sem bila sama v sobi, in vedno so prihajali z istega kota. Seveda sem ob takšni izkušnji redno zbežala iz sobe v družbo drugih ljudi, kjer so ti glasovi potihnili. A ker beg pred težavami težav ne reši, so se prièeli ti glasovi pojavljati tudi ponoèi, vsako noè natanko ob 3h zjutraj. Zgrožena sem zbujala vso hišo, silila svojega psa, da je spal ob moji postelji …, a niè ni pomagalo. Dokler me nekega dne oèe ne vpraša, kaj mi ti glasovi govorijo. In èe sem jih že vprašala, kaj od mene želijo. Seveda za kaj takega nisem imela poguma. Bila sem preprièana, da se mi meša, da imam kakšen tumor v glavi ali kaj podobnega. Zato sem se raje napotila k psihiatru.

Na moje veliko zaèudenje se psihiater z mano ni ukvarjal veè kot nekaj minut. Napisal mi je recepte za vreèo zdravil in mi rekel, naj èez èas pridem nazaj. Bila sem užaljena. In zelo zelo jezna. Farmacevtka v lekarni me je z izbuljenimi oèmi gledala, ko sem šla z recepti k njej. Danes se ne spomnim veè toèno, katera pomirjevala mi je predpisal, vem samo, da sem zgrožena prebrala njihov uèinek in jih vrgla v smeti. Globoko v sebi sem vedela, da se o meni zelo moti. Namenil mi ni nikakršnega pogovora, samo postrani me je gledal zaradi mojih strahov. V meni je ta dogodek sprožil èustva, moènejša, kot je bi poprejšnji strah. Bila sem razburjena, jezna, predvsem pa užaljena. Sem res tako malo vredna, da me nekdo, ki se profesionalno ukvarja s temi stvarmi, v trenutku postavi v nek predalèek in gre zadovoljen domov na veèerjo? Prav èustvo jeze me je pripravilo do tega, da sem tisto noè ostala v sobi. Želela sem iti korak dlje. Želela sem sebi in njemu dokazati, da nisem nora. Šele ko se je tisto noè pojavil drobni glasek, sem prviè pomislila, da ga pravzaprav nisem nikoli zares poslušala. Po mesecih bežanja pred neznanimi glasovi sem prviè – seveda s kepo v grlu – poslušala, kaj ti glasovi pravijo. Na svoje zaèudenje sem ob glasu prviè opazila svetlo podobo, ki mi je govorila o ljubezni. »Samo ljubezen,« je ponavljala. To je bilo vse.

Ne bi mogla trditi, da me je to sreèanje kakor koli »razsvetlilo« ali kar koli spremenilo, zelo hitro pa sem se poèutila sprošèeno in pomirjeno. Seveda sem po tem potrebovala še ogromno sreèanj, da sem lahko zbrala svoje misli in postavila ob svetli podobi vsa vprašanja, na katera sem iskala odgovor. Še vedno me je namreè glodal èrv dvoma, da je vse to le plod moje domišljije.

Nežen in nevsiljiv glasek mi je rekel, da je moj angel, moja duša. Po tem prvem pravem sreèanju sem zaèela požirati literaturo o angelih, a v njej nisem našla podobnih izkustev. Povezala sem se celo z nekimi ljudmi, ki komunicirajo z angeli, a vsi so pustili v meni le bledo senco tega, kar sem resnièno doživljala. Kljub globini, ki so mi jo izkustva dan za dnem dajala, sem se poèutila zelo osamljeno in nerazumljeno. Ogromno let sem potrebovala, da sem to svojo danost sprejela in o njej s kom odkrito spregovorila. Vodila sem namreè dve vzporedni življenji: tisto zunanje, v katerem sem bivala vsak dan, in tisto notranje, kjer sem s pomoèjo angelskih glasov dojemala svoje bivanje. Še danes živim nekako na podoben naèin. Redko komu sploh povem, kaj vidim in slišim. Èe pa opazim, da lahko s tem komu pomagam, to naredim. Velikokrat mi glasovi povedo, kaj se bo zgodilo in kaj se pravzaprav dogaja. Zaradi njih gledam na svet drugaèe in drugaèe sprejemam ljudi. Zaradi njih sem drugaèen èlovek in zaradi tega sem … sreèna. Z njihovo pomoèjo sem se spremenila, kot oseba dozorela, in postala precej precej bolj pomirjena kot tista najstnica, ki jih je prviè sreèala. Ker je v današnji družbi zelo težko resno govoriti o takih temah, sem si omislila spletni dnevnik, kjer pišem o tem, kaj mi moji angelski glasovi prišepetavajo. Namenjen je vsem s podobnimi izkušnjami in ostalim, ki v mojih zapisih najdejo kaj zase. To je moj naèin širjenja zgodbe o angelih in deljenja dobrega, kar sem našla v njej.

Šepetalka angelov

Objavljeno v: Kralji ulice, št. 106, marec 2015, s. 6.